Zapakirano in hladno

Ko gledam malice današnjih otrok, si ne morem kaj, da ne bi prišla do ugotovitve, da so nas na podružnici, ki sem jo obiskovala do 5. razreda osemletke, prav prijetno crkljali.
Imeli smo razne sire, salame, rezine jajčka ali zelenjave, ki so bili že razporejeni na rezini kruha; maslo, pašteta, zelenjavni in ribji namazi (sveže narejeni) že enakomerno namazani; mlečni riž ali mlečni zdrob še vroča v skodelici in posuta s kakavom; pili smo večinoma tople napitke, pripravljene ali pogrete (v primeru mleka) v kuhinji, sokovi so bili ob toplejših dneh, pa tudi slednji niso bili v tetrapaku. No, razen ob kakšnih izletih. Ob takšni postrežbi si je marsikdo zaželel še dodatnega koščka. In če je bil le dovolj hitro pred kuhinjskim okencem, ga je tudi dobil.
Ko sem šla v višje razrede in srednjo šolo, sem že opazila razliko, ki se je stopnjevala do današnjega stanja.
Zdaj namreč opažam, da sokovi prevladujejo, skupaj z mlekom so praviloma zapakirani, otroci v razred dobijo nenamazan kruh (včasih zapakirane rezine cele štruce) ali žemlje, priloge so dodane, prav tako noži za mazanje. Vsak otrok na ta način dobi cel zavojček paštete, marmelade, medu, masla … Pri slednjem je cela znanost, kako primerek, ki je bil malo prej še v hladilniku, namazati s plastičnim nožem. Mlečni riž ali zdrob sta v plastičnih lončkih (beri: kot jih najdemo na trgovinskih policah) in temu primerna hladna.
Poleg naštetega obstaja cel kup ‘zanimivih’ kombinacij, kot je npr. sadni jogurt ali puding (iz izkušenj vem, da sta precej sladke vrste), zavitek riževih piškotov s čokoladnim prelivom in čokoladna roladica (znanega proizvajalca). Se zdi to samo meni presladko?? Bi kdo kaj popil zraven? Morda kdo pogreša kakšen kruh? Ker naivna jaz sem mislila, da je nekdo pozabil prinesti kakšen pladenj.
Pred kratkim sem bila presenečena, da je del uravnoteženega obroka lahko sladoled. Ne razumite me narobe. Tudi sama sem zelo sladkosnedna, vendar je bil pojem sladice v mojem otroštvu pri šolski malici ‘špicparkelj’ (iz kruhovega testa) ob obdarovanju Miklavža, velikonočni zajček in krof za pusta. To je bilo to, pa se nihče ni pritoževal. Sladkarij smo se že najedli doma, tako da nismo čutili potrebe, da bi jih imeli še za malico.
Fascinantno pa se mi zdi, kako otroci sprejemajo ponujene malice. Skoraj vedno je nekaj hrane, ki se nato zavrže, izjema pa so obroki, ko dobijo hot doge ali pice. Še posebno pri slednjih nastane še ob tako zgovornem razredu skoraj pobožna tišina med obedom.
In tako je hitra hrana izpodrinila domače namaze, v kuhinje se vračajo zavojčki masla, paštet in marmelad, ki niso v celoti romali na rezino kruha, sladice se postavljajo ob bok hranilnim snovem, ki bi bile za otrokovo zdravje koristnejše.
Sprašujem se, kje tiči vzrok takšni spremembi. Je to le znak, da gremo v korak s časom, da se prilagajamo temu, kar otrok želi, in to postavljamo pred stvarmi, ki bi bile zanj zdrave in koristne?? So zadaj kakšni pritiski, interesi …? Ker mi ni jasno, kaj je bilo z našimi malicami narobe, da so se prelevile v takšne, kot jih lahko spremljam zadnja leta.
Čeprav sedaj otroci v šoli jedo pice, sladoled in podobne stvari, ki so jim všeč, pa mi jih je po svoje žal. Oni namreč ne občutijo, s kakšno prijaznostjo, trudom in pozornostjo je lahko namazan kos kruha. Ne vidijo veselja in ljubezni v očeh, ko toliko otrok pride po drugi košček, da zmanjka priljubljenega namaza. In ravno zato lahko rečem le srčna HVALA naši ljubi kuharici na podružnični šoli, ob tem pa upam, da kje vendarle še obstajajo malice, ki dišijo po tistih, ki sem jih bila deležna tudi jaz.

Dočakala!! :-)

Vsako leto komaj čakam, da izgine snežna odeja, da se temperature dvignejo na človeku prijazne vrednosti in da mi ni treba vsak dan preverjati vremenske napovedi, če bom uspela normalno priti do službe.
In nato vendarle napočijo dnevi, ko travniki pozelenijo. Ko kar naenkrat zacvetijo češnje, breskve, jablane … Ko vlada v zraku melodija ptičjega petja in brenčanja čebel …
Obožujem pomlad! V njej se skriva toliko začetkov, mavričnih barv in ravno prav toplih dni, da bom tudi tale zapis malo skrajšala, ker je dan škoda prebiti samo v stanovanju. Dodajam pa sliko primerka tulipana z domače grede, ki v tem času izgleda kot rožni park v malem.
Naj vam bo toplo!

Da bo veverica sita in lešnik cel

Jezik je bil že v preteklosti tema raznih obravnav in razprav. V stroki to še vedno je. Opažam pa, da je na marsikaterem področju prišlo do tega, da se kakšne stvari tolerirajo po principu, da ‘je tako ali tako vseeno’.
Ko ljudje slišijo, da sem učiteljica slovenščine, se včasih pojavi ena od naslednjih reakcij: a) sogovorniki se prestrašijo in menijo, da se bodo morali odslej lepše izražati, ko bom zraven v družbi; b) imajo mnenje, da slovenščino vsak popolnoma obvlada.
Nasploh sama v zasebnem življenju govorim v narečju, zraven dodam pa včasih že prežvečen, morda rahlo zastarel sleng. In to se mi ne zdi prav nič narobe, vsak naj bo v svojem domačem okolju sproščen – tudi v govorici.
Res, da mi kdaj poklicna deformacijo uide izpod nadzora, tako da popravim kakšno napačno naglašeno besedo, vendar le pri tistih meni ljubih osebkih, ki mi tega ne zamerijo. Vsaj ne preveč.
To mojo deformacijo velikokrat na plano prikliče dolgo čakanje. Takrat začnem po prostoru, v katerem se nahajam, brati razne napise na vratih, stenah, plakatih, reklamah … In prav res mi ni treba dolgo prebirati, da gotovo najdem kakšno napako. Po možnosti prav v tistem času otrokom v šoli dopovedujem, kako naj se takšnim napakam sami pri pisanju besedil v širokem ovinku izognejo.
Ampak včasih se sprašujem, če smo res samo še v šoli tisti nergači, ki zahtevamo pravilen zapis. In tudi, kako bo otrok znal pravilno uporabljati npr. predloga s ali z, če ju razni mediji uporabljajo po sistemu: saj je vseeno. Pa se tu nič ne spravljam na tiste, ki morajo v živo in v tistem trenutku oblikovati govorno besedilo. Moti me prebrano besedilo, ki je bilo prej sestavljeno, (naj bi bilo) popravljeno in nato prebrano. In nato v informativni oddaji izveš namesto podatka, da je v nekem delu sveta umrlo približno xy ljudi, podatek, da je približno umrlo xy ljudi. Prosim??! Kako pa to izgleda? Hm, mogoče berem premalo knjig o vampirjih …
Tudi informacija o podražitvi bencina ter dodanega komentarja, da bomo zdaj vozili z več denarja, me je skoraj navdahnil z optimizmom. Pa sva bili z denarnico obe razočarani. Ona zaradi prisilne diete, jaz pa zato, ker sem v naslednji sekundi razvozlala, da je govorka mislila reči predlog ZA namesto Z. In prav gotovo nama ni bilo vseeno!
Mogoče sem res včasih sitna, ampak višek je pa, če nekdo prejme uradni dopis, ki ima v celotni sestavi toliko pomanjkljivosti, da sem po začetnem nejevoljnem štetju (samo za občutek: do konca prvega odstavka je imel dokument že 12 slovničnih napak!) v zaključku prešla v histeričen smeh. Saj vem, da se ni težko zatipkati, tudi sama se, ampak po mojem mnenju vsak, ki še enkrat pregleda svoje besedilo, opazi (vsaj upam), da mu tiči sredi slovenske besede črka Đ!
Za konec bi rekla samo še to: če se znajdemo v situaciji, ko sestavljamo besedilo, s katerim predstavljamo sebe ter zraven še dobro ime neke institucije, bi po mojem mnenju to zahtevalo večjo pazljivost pri rabi slovenščine. Da otroci ne bodo mislili, da se delam norce iz njih, ko jih učim, kako se tvorijo uradna besedila. Kako se pogovarjamo s prijatelji in znanci pa je naša osebna zadeva, ki nam je ne bo nihče ocenjeval, popravljal ali jo omejeval.
Naj bo v slovenščini še vedno volk tisti, ki bo sit, in koza tisto bitje, ki bo ostalo celo.
Naj nam ne bo vseeno!

Copate in nalivna peresa

Dejstvo je, da me skoraj vedno zebe v noge. Če nikjer drugje, bo v tem predelu zagotovo vladala ledenica. Prav zato sem precej zahtevna glede copat, ki jih nosim v hiši.
Morajo biti udobne, mehke, trpežne na podplatih in – najpomembneje – tople. Razen seveda poleti, takrat so čisto navadne iz blaga povsem v redu. Človek bi mislil, da se jih da zlahka dobiti. Hja, človek bi res mislil …
Ko namreč prideš v trgovino, se pred teboj odvije ena od naslednjih situacij:
a) z začudenjem te pogledajo, ko povprašaš, če imajo še kakšne druge modele poleg treh razstavljenih,
b) copate imajo, ampak so večinoma iz blaga in/ali v obliki raznih živali,
c) v trgovini ali na tržnici najdeš copate, ki na videz ustrezajo zgornjim kriterijem.
V prvem primeru se počutiš, da moramo očitno začeti uporabljati copate kot v tujini – izključno in samo od kopalnice do spalnice, zato očitno ne obstaja logičnega vzroka, da bi jih človek uporabljal kar ves čas, ko si doma.
Pri drugem scenariju kupiš copate, če si otrok v dejanskem smislu ali pa po srcu. V nekem obdobju sem preizkusila to varianto. Živalca je bila že po kratkem času v kritičnem stanju.
In potem je še tretja možnost, ko po dolgem in obupanem iskanju (ko vmes obredeš vsak kotiček in zraven ugotoviš, da bodo copate, ki jih imaš doma, vseeno zdržale dlje, kot pa če kupiš tiste, ki se ti v tistem trenutku ponujajo) le prideš domov s parom popolnoma novih copat. Tako jih nekaj časa nosiš …
Žal po pravilu prekmalu ugotoviš, da se v blagu pojavljajo luknje, da se pod navidezno debelo, dejansko pa tanko plastjo gumijastih podplatov skriva karton, da copat razpada od znotraj navzven (očitno je tovrstni primerek čisto neprimeren za nošenje na nogah), da se trpežen podplat lomi na pol …
Paralelno s to bitko se odvija tudi iskanje nalivnega peresa. Samo od septembra 2009 sem zamenjala tri nalivnike. Problem je vedno isti: slej ko prej začnejo biti preveč radodarni s posredovanjem črnila na papir. Posledično vsepovsod puščam kapljice in prstne odtise.
Trenutno uporabljam nek model, ki naj bi bil namenjen levičarjem. Sama nisem levičarka, vendar vem, da morajo oni drseti s pišočo roko po tekstu, zato je nujno, da se črnilo hitro suši in da nalivnik ne spušča preveč barve na papir. No, z mojim peresom bi se levičar spremenil v Smrkca – vsaj po barvi rok. Poleg klasične pa mi je zadnja pridobitev postregla z novo težavo: lomljenje pokrovčka. Tako imam čast, da nikoli ne vem, kaj me bo pričakalo v peresnici: modro obarvana vsebina ali popolnoma posušen nalivnik.
Očitno res ne morem mimo vprašanja, ali se komu ne zdi, da je bilo včasih drugače. Da si copate nosil kar spodoben čas, preden si jih uničil, in da je nalivnik zdržal vsaj eno šolsko leto?? Pa da ne govorim o drugih stvareh, ki imajo očitno rok trajanja do trenutka, ko jih prineseš domov.
Nič ne pomaga; ker imam rada tako copate kot nalivnike, se bom morala zopet podati na fronto. V upanju, da pridem do idealnih primerkov, s katerimi bomo živeli srečno do konca … no, ja, vsaj do konca šolskega leta.

Malo z zamudo …

… ampak baje tudi to sodi k opremi bloga. Nekaj malenkosti o meni.

Na svet privekala v najbolj opevanem mesecu v začetku osemdesetih, navdušena nad mirnimi kotički s prostranim razgledom, vztrajna iskalka dragocenih malenkosti, ki popestrijo dneve, po duši skeptični optimist/optimistični skeptik (odvisno od dneva), prepričana v pravico iskanja lastne sreče, dokler s tem ne kratiš iste pravice drugim, ljubiteljica hitenja mačjih tačk, vsakodnevni slovnični korektorček in promotor umetnostnih in neumetnostnih besedil …

“Jaz sem mala žogica …”

Že prejšnji teden sem izvedela, da bom skupino otrok peljala na predstavo Žogica Nogica. Kot bi mignil, sem  v mislih prepotovala okoli 20 let v preteklost, ko sem neomajno vrtela kaseto, na kateri je bila posneta prav ta pravljica o dedku, babici, Žogici Nogici, Kužku Postružku, Strašilu Motovilu, Ptičku Kraljičku in strašnem Zmaju Tolovaju. Zgodbo sem slišala tolikokrat, da sem jo praktično znala na pamet.

In tako smo šli. Otroci veseli, da jim pri tem odpadeta dve uri, jaz malo v strahu, da bom od navdušenja izpadla kot največja pravljična obsedenka.

Ni bilo dolgo, ko sem prepoznala besedilo, skoraj že vedela, kaj bo kdo rekel v naslednjem koraku … in ni preteklo veliko časa, ko se mi je milni mehurček  razpočil. (Kdor še vedno obožuje to pravljico, naj tu preneha z branjem.)

Začela sem se spraševati, kako sta lahko osebi dedek in babica, če nimata otrok. Kako lahko pri njunih letih sploh razmišljata o tem, da bi imela punčko ali fanta (ta spor se je razrešil, ko je ‘kompromisno’ priskakljala žoga v stanovanje??)? Kje je mama zmajčkov Zmaja Tolovaja?

Ne razumite me narobe, zasedba se je odlično potrudila, ampak pri gledanju predstave se zaveš, da je pravljice najbolje gledati skozi otroške oči. Kasneje jih pravzaprav ne znaš več tako ceniti, ne dajo ti več istega občutka kot takrat, ko je bila domišljija vseobsegajoča in pri kateri si izklopil vse elemente relnega sveta.

Čeprav moram priznati, da sem na koncu vseeno hotela pomagati odpihniti zmaje.

Bodite čim dlje pravljično razpoloženi!

Saj vem …

… kdaj bo že spet kaj objavljeno??!?

Pač zamujam. Dejstvo je, da sploh nisem zimski tip. Zato že od prvih vonjav po snegu sanjam o pomladi, preverjam datume na koledarju in odštevam do THE dneva, ko bo toplo sonce spet ogrelo moja lica …

Skeptik v meni se turobno oglaša, naj prihranim shranjevanje bunde za prvomajski pohod na Pleše, optimist pa je delal prevale že nekaj dni nazaj, ko je termometer kazal okoli 10 stopinj. Danes je snežilo, tako da si lahko mislite, kako se počuti ubogi optimist … Še dobro, da si je lahko pasel oči na šopku zvončkov, ki sta ga za učitelje včeraj prinesli prijazni pomladno razpoloženi učenki.

Sicer pa zimski dnevi niso bili čisto brez posebnega čara. Naletavanje snega, če ga lahko gledaš skozi okno svojega doma … Če nimaš nobenih nujnih poti … Kupi snega, ki jih med kepanjem z lopato mečeš nekam ob cesto ali garažo (in skoraj gradiš drugi Triglav) … Zimska idila, ni dvoma. Ampak večino dni se je treba prebiti do službe. In nato še nazaj domov. Nekje vmes grozno ponosen nase ugotoviš, da premoreš v žilah nekaj kaskaderskega duha in skozi vse sneženje in ob (vsaj navidezno) minimalnih možnostih za ugoden izid zapelješ avto v garažo. Pri tem ni čisto jasno, kdo se ob tem bolj trese: voznica ali avto.

V šoli prav tako ni bilo dolgočasno.  Ne glede na letni čas (razen seveda poletja) imaš v učiteljskem poklicu vsak dan pred seboj nov izziv. Namreč kako na najbolj zanimiv način obogatiti besedni zaklad, ustoličiti slovnična pravila in predstaviti Gregorja, Simona, Hansa, Leva ter še nešteto drugih literarnih mojstrov nadobudnim dekletom in fantom, ki živijo v poplavi sms-ov, videoigric in resničnostnih šovov?? Po raznih jezikovnih akrobacijah, dvojnih akslih s saltom nazaj nekako le spelješ vse po načrtu. Tu in tam se najde nekaj navdušencev, ki se udeležijo tekmovanja za Cankarjevo priznanje in literarnih natečajev, čeprav se bojim, da jih je iz takšnih in drugačnih razlogov vse manj … pa rajši ne odpiram teme v to smer.

Kaj prinaša ta pomlad? Začetek gasilskih aktivnosti (člani pridno začenjajo že danes), popravljanje spisov, upanje na najboljše rezultate na raznih testih, NPZ-jih (držim pesti, da bom porabila za popravljanje manj časa kot prejšnji dve leti) … Upam pa tudi na veliko cvetja po travnikih, drevju, na brneče in hiteče čebele, pojoče pisane ptice, predvsem pa na sončno energijo, ki da lahko vsakemu dnevu posebno pozitiven predznak.

Naj vam bo sončno!

Dober dan!

Tule boste našli drobtinice s slavističnega, gasilskega in še kakšnega področja. Pozobajte, kar vam je najbolj všeč.

Anja